10. 2. 18

IZGUBLJENA SENCA NASMEHA




Iluzija izpitega trenutka
in občutka,
je porušila sestavljenko
tisočerih delčkov,
kamenčkov,
v neskončnosti sekunde,
grajenih na lažnih temeljih
nemirnih poljubov.

V lastnih čereh
svoje naivnosti
brišem sledove spominov,
pokrite z bolščečo temino,
skrivnostno sivino
v kateri razpiram roke,
odpiram srce,
v kateri se zrcali
odsevnost tvoje zamegljene podobe.

Tvoj svet je predaleč,
da bi ga mogel spoznati,
raziskati,
nedosegljiv,
nepojemljiv,
da bi prodrl do srca,
ki se v kapljičastem rosenju bolečine
utaplja v samoti,
navidezni tihoti,
kjer le senca
in želja
nikoli ne mine.



Ni komentarjev: