Včasih molim …,
ker vseh bremen
ne znam nositi sam
in vseh poti ne vidim do konca.
Besede
prihajajo počasi,
kot koraki po prazni poti
in ne vem
ali jih kdo sliši.
Molim za ljudi,
ki jih nosim s seboj,
čeprav jih ne srečujem več.
Molim za dneve,
ki so pretežki za razlago
in za trenutke,
ki jih ne znam obdržati.
Včasih molim
brez besed.
Samo sedim v
tišini
in pustim, da srce govori
v jeziku,
ki ga razum ne pozna.
Takrat ni prošenj,
ni obljub,
ni velikih misli.
Le majhna svetloba
nekje v meni,
ki noče ugasniti.
In morda
molitev ni pot do odgovorov,
temveč prostor,
kjer se nehaš bati neznanega.
Ne vedeti,
pa vendar ostati odprt
za nekaj večjega od sebe.
Ni komentarjev:
Objavite komentar