5. 06. 18

PESEM SANJ


Ujet v pajčevino
vsakdanjih pričakovanj,
pojem pesem
razpihanih sanj.
Za noči,
polnih ognjene ljubezni,
za scenarij pravljice
z najlepšim koncem
v katerega že dolgo 
nisem verjel.

In ti,

kuješ pesem
novih rim,
ki jih riševa z oblaki
in izročava 
ljubosumnim bogovom
v objem.
Za modrino neba
in žuborenje skritih ptic
v krošnjah
zelenih brez,
za pomladna deževja
izpirajoča prah preteklosti.

Kujeva pesem

izklesano iz spominov,
ki navdihujejo korak,
osvobaja in dviga srce
v šepetajoče obzorje
novega jutra.
Pesem zaljubljenosti
in izgubljenosti v sanjah,
ki postajajo življenje.


28. 04. 18

ZAVEZA



Skozi skrivnostno zavezo življenju
mi daješ del sebe,
del svoje ljubezni,
ki je nočeš samo zase.
Daješ mi zaupanje,
vzbujaš vedrino in moč
za vsakdanji boj,
za vso lepoto tega sveta,
trnje in bolečino,
da skozi vetrove v vejah
občutim novorojenega,
poljub križanega
in svetlobo velikonočnega vstajenja.

Iz temine neba
v svetlobo jutra
neutrudni korak
na vijugasti poti,
ne bo zamrl.
Dnevov ne bodo prekrile solze,
niti bolečina v prsih,
ki kljuje in ubija,
kajti skozi Tvojo zavezo
bo slišati spev slavca,
zven zvonov
in dotik dlani.

Stapljajoč se s Tvojim pogledom
nebo na obzorju
ne bo zamrlo,
sanje ne bodo ugasnile,
le Tvoj poljub življenja
bo napolnjeval
mojo pot.


11. 04. 18

ČAKAŠ ME




Čakaš me
v trenutku moje ranljivosti,
predan
kot nebo brez oblakov,
da vstopim v tvoj svet,
kamor ne sežejo skrbi,
kjer zeleni Majnik
prepojen s svetlobo
večnega sonca.
Čakaš me
s toplino srca,
da grenkoba bolesti
in sled klecavih krakov
utone v pajčolan pozabe.

Čakaš me,
da mi podariš pogum
ob neuslišanih molitvah,
ob nemih krikih
upočasnjenega
bitja srca.

Modrina neba
govori
o tvoji brezmejnosti,
zato se ne bojim,
zato želim
vstopiti v tvoj svet
in zahrepeneti
po bivanju s teboj.

29. 03. 18

VOŠČILO



Iz temine neba
v svetlobo jutra,
neutrudni korak
ne bo zamrl,
dokler bo slišati
tvoj spev,
zven zvonov
in dotik dlani.

Veselo Veliko noč vam vsem želim!

10. 03. 18

TRENUTEK




Le trenutek me loči od Tvoje svetlobe, Gospod.
En sam, veličastni trenutek,
ko bo moje telo zaspalo v spokojnosti,
ko se bodo oči zaprle za ta svet
in uzrle Tvoj sijaj.
Le trenutek me loči,
ko se bom pogreznil v smehljaj,
v toplino Tvojega objema.
Trenutek, ko ne bom več čutil bolečine,
ne solza na svojih licih,
ne trepeta svojega srca.
Trenutek, ko bom varno počival pri Tebi,
zrl v Tvojo milino
in se še trdneje zavedal, da sem Tvoj.
Čakam ga.
Nestrpno ga čakam in čutim njegovo bližino.
Sprejmi me, Gospod, takrat,
ko pride čas,
ko pride trenutek za novo življenje.
In pomagaj njim, ki bodo ostali.
Njim, ki se bodo spraševali.
Njim, ki bodo jokali.
Pomagaj jim in jim povej, da jih čakam.
V Tvoji svetlobi, v Tvoji ljubezni,
v Tvojem življenju, Gospod.

2. 03. 18

NEBO BREZ MEJ


Bodi moje sanje,
da pogasiš gorečo žejo,
razočaranje in bol.
Bodi strast,
ki poteši dušo
moje biti,
ogenj, ki ogreje
ne ruši,
hladna senca
v katero se potopim
zaživim
in nebo brez mej,
da samoti ubežim.

Bodi in vstopi v moj svet,
odet mavričnih barv,
da objem ne bo praznina,
da korak 
ne bo le odmev
na zaprašenih poteh
in sivina
v orošenih očeh.

Bodi moje jadro,
da ga razpreš
na nevihtnem morju
sivem obzorju
in me pripelješ v pristan,
kjer ne bom sam.

Bodi moje življenje,
da nad nama ne bo nikogar,
razen zarje
novega sveta,
tih šepet neba.

21. 02. 18

UČIŠ ME BITI




Učiš me reči
oprosti.
Učiš
pogledati v oči
in videti
vso bol,
grenkobo in temo,
ki oklepa
notranjost bitja.
Učiš me
odpreti svoje oči,
svoje dlani
in misel
za Te,
za vse ljudi,
za vsa srca,
ki hrepene
v samoti,
za vse neizrečene
ljubezni,
ki čakajo nekje
v tihoti.

Učiš me
prinesti žarek
svetlobe
v temačen svet
človekove skrivnosti.
Ga potegniti s križa,
na katerem čaka
na novo pomlad.

Učiš me
biti človek.



10. 02. 18

IZGUBLJENA SENCA NASMEHA




Iluzija izpitega trenutka
in občutka,
je porušila sestavljenko
tisočerih delčkov,
kamenčkov,
v neskončnosti sekunde,
grajenih na lažnih temeljih
nemirnih poljubov.

V lastnih čereh
svoje naivnosti
brišem sledove spominov,
pokrite z bolščečo temino,
skrivnostno sivino
v kateri razpiram roke,
odpiram srce,
v kateri se zrcali
odsevnost tvoje zamegljene podobe.

Tvoj svet je predaleč,
da bi ga mogel spoznati,
raziskati,
nedosegljiv,
nepojemljiv,
da bi prodrl do srca,
ki se v kapljičastem rosenju bolečine
utaplja v samoti,
navidezni tihoti,
kjer le senca
in želja
nikoli ne mine.



15. 01. 18

DVOJINA

                                                                                               tebi, ki te imam rad                                                   
            

Poznaš občutek strahu,                   
tišine, osamljenosti?
Poznaš strah, ki skozi negotovost
jutrišnjega dne
pronica v vsak nov trenutek
bivanja?
Poznaš suženjstvo
svojih misli,
odtujenosti svetu,
človeku?

Poznam!
A ne sedaj, ko si ob meni.
Poznam temino,
ki ščiplje,
sanje s sencami,
ki bolijo.
Da, poznam
rezke brazde
zgubanega čela
od samote.
A ne sedaj, ko si ob meni
Sedaj govorijo oči,
srce, ki bije za dva,
nevidni preplet misli.
Govori nama nebo
v mesečini,
z zvezdnim sijajem
ožarjena Rimska cesta.
Govori nama dvojina.

Dvojina, 
ki daje življenje sanjam,
metulju svobodo,
da osrečuje poglede ljudi,
prižiga luč v temi
na križiščih življenja
izgubljenim popotnikom.
Dvojina
kot pesem,
začetek novega
na pogorišču samote,
kjer se predramijo valovi
hrepenenja,
kjer čas obstane
samo za naju,
tebe in mene.

30. 12. 17

OB POLNOČI


Ko pride polnoč …

si ob vonju sveče
zaželim blagoslov svetlobe
za dneve, ko bo hudo
blagoslov upanja,
ko se izgubimo v temi
blagoslov dotikov
da izkusimo ljubezen …


zase in za vse vas, 
ko pride polnoč!

24. 12. 17

VOŠČILO


božični večer
v vaški kapelici
čas otroštva


Sredi vseh napetosti, katastrof, lakote in strahov pred prihodnostjo, naj vam vsem Dete v jaslih prižge upanje in vname ljubezen za dobro!


SVETI VEČER


Sveti večer je nocoj,
kot vsak drug,
samoten,
prazen,
preboden s tišino,
ki boli,
posut s spomini,
ki kričijo
in izginjajo med sledmi
raztrganih trenutkov.

Večer razmetanih misli,
prepojenih s prekletstvom
neznanega,
ranljivega občutka,
ki skruni
nedolžnost otroka.

Sveti večer je nocoj,
ko se dlan dotakne dlani,
ko duša zahrepeni
v luči nove svetlobe
in nocoj
tišina še bolj boli,
samota še bolj kljuje
v zlomljenih stihih
grenkobe,
brezdušne praznine,
ki spolzi
v novo jutro
božiča.

Sveti večer,
jaz pa tako sam,
osamljen.

12. 11. 17

IMETI RAD - SAM


Amen. Aleluja.

Ko nekoga vzljubiš,
ga nosiš v sebi.
Vsaj del njegove duše
njegovega hrepenenja,
bolečine.

Bolečina
osami človeka
in takrat,
takrat čutiš
hote ali nehote,
da si sam,
četudi ptica v duši ne umre.
In duša živi,
na vekomaj. 

In tudi bolečina živi,
ko si sam,
četudi z njo živi ljubezen,
četudi začutiš
neviden objem
tvoje Ptice v duši,
boli,
ko si sam.
In prav zaradi Ptice v duši,
ki nikoli ne odleti,
boli dvojno.

Želiš si jo,
hrepeniš
po nedosegljivem,
po ljubezni, ki se enkrat rodi
in nikoli ne umre -
boli dvojno.

Amen.
Aleluja!


31. 10. 17

MOJA BITNOST


Iščem te
po nebesnem svodu,
v teminah zemlje,
v gorečnosti sonca,
v ugašanju zvezd
in padlih angelov.
Iščem te
na obronkih gozdov
in potokih, ki žuboreče
teko v neznano.
Iščem te v besedah,
pogledih ljudi,
ki hitijo daleč vstran.

Iščem te,

da odvržem okove
svojega jaza,
ki me vklepa v kalup
zamolčane preteklosti.
Iščem, ker vem,
da bo samo s teboj
izpolnjena moja bitnost,
vkovana v čas
prihodnosti.

A ne najdem te,

ker si tu.
V srcu,
ki želi ljubiti,
se darovati
in preprosto živeti.
Najdem te
v svojih dlaneh, 
v nasmehu,
ki ga želim 
pokloniti.

Sebi.

Soljudem.

11. 10. 17

ENAKONOČJE RANJENE PTICE



Enakonočje.
Prazno.
Brez pomena,
brez dotika tvojih dlani,
polno drobnih
negotovih korakov
trpke otožnosti in praznine,
ki kot razglašen klavir
muči zadnji dih
ranjene ptice.

Tišina.
Razbeljena bolečina
riše brazgotino
na nemem obrazu,
ko v brezčutni osamljenosti
prekipeva strah
preživetja,
strah poljubov krvnika,
ki z jesenskimi listi prihaja
v enakonočje
ranjene ptice.

V drobnih sencah
nebeških meglic
vidim tvoj obraz,
tvoj izgubljeni nasmeh,
ki je zašel
kakor nocojšnji mesečev sij
v nikogaršnji svet,
v neizpolnjenih sanjah
prosojnih spominov,
v sozvočju krika
ranjene ptice.

10. 09. 17

IZ SIVE CELICE


Ležim.
Z vonjem jesenskega jutra,
v barvah sivke
drhtim
kakor neznanec
v bledi svetlobi.
Oči so izgubljene,
zaznamovane
s tišino,
z zamaknjenostjo
smrtnega pogleda.

Ležim

prisluškujoč tvojim besedam,
ki jih omama temine
ranjene niza
na zmečkan papir
vsakdanjega poželenja.
Utrujen za zidovi
ostajam sam,
kljub najinim željam 
po bližini.

Ležim. 

Pozabljen od vseh
in od vsega,
kot grenek sad
neizživetih sanj
in spominov.
Diham,
molim
v božajočem vetru
in trepetam
za krinko bolestnega nasmeha.

6. 08. 17

OAZA BLIŽINE


Rad bi ti podaril sonce.

Za vse temačne dneve
tvoje duše,
za vsa jutra brez upanja, 
za nebo brez ptic,
za roko, ki seže v prazno
in pozdrav brez odmeva.
Rad bi ti podaril sonce,
za nove sanje v tvoji noči,
za vse neizpete pesmi
in prosojne pajčevine
na tvojih poteh.

Rad bi ti podaril sonce,
da bo jasen pogled
v cvetoči pomladi,
poletje v jeziku dvojine,
jesen vseh mavričnih barv,
za vse ranjene tišine v tebi
v zimski samoti
in za grenko solzo, 
ki kdaj spolzi
po razbolelem licu.

Veš, vse preveč je praznine, ki boli,
preveč samotnih korakov
pod razprtem oblaku,
ki kot neusmiljen Nič
zamegljuje podobe tvojih sanj.

Rad bi ti podaril sonce
za nov poljub,
za nov utrip življenja
in sled nove poti
zate, 
zame, 
za naju.

24. 06. 17

RAZTRGANI SPOMIN


V pesek z morskega dna
pišem tvoje ime.
počasi, kakor sem počasi
drsel ob tvojem telesu.
Drzno,
neslišno
in pil
sanjajočo sladkost
sinje božanskosti.

V pesek z morskega dna
pišem spomine.
Prelestne, kakor bel pajčolan
v svoji blaženosti,
zaznamovane
z večnim valovanjem
ob obali morja.

V pesek z morskega dna
rišem poljub.
omamljen
z vonjem
dišečih vrtnic.
Sanjav
v tisočih željah,
odrešujoč,
upajoč
v neizprosnem hrepenenju
po tebi.

A val z morskega dna
je odplavil
tvoje ime,
potopil spomine,
odvzel
neizsanjani poljub,
smaragdno pesem
najine bližine.

4. 06. 17

ODSOTNOST


Samo en dih vstran si
pa vendar tako daleč,
kot iluzija vesoljstva,
kot bližina večera
pred katerim je noč
praznih sanj.

V pomladnem brezvetrju
lovim vonj
svojih skuštranih las
in sestavljam
razbitine smeha
s katerim sem delil
vsa naključja
pod orbito Rimske ceste.

Lovim vonj po dlani,
ki so mi dajale utrip
in dih breztežnosti,
ko se je sonce poigravalo
s prepletenostjo telesa in duha.

En sam dih vstran,
s prsti na tipkovnici,
zakopan med papirji
besed minljivosti,
ki v letečem dnevu in večeru
razbija vso lepoto
dvojine,
trga metulju krila
in ugaša odseve neba 
v katerih se je zrcalil
najin odsev.


19. 05. 17

S POLJUBI SAMOTE

Pišem
v padajoč somrak
odhajajočega dneva.
Pišem pesem,
molče,
s solzo na licu, 
grenkobo v srcu
z vetrom, 
ki nocoj edini ve
za sled spominov
in praznino,
ki jo puščaš za seboj.

Pišem,
da blažim bolečino
v katero padam
prekrit z melanholijo
drobne preteklosti,
ko je bil tvoj smehljaj
kakor rosa
na jutranji travi,
tvoja dlan 
kot svetloba
na jezerski gladini
in poljub,
pomežik meseca v noči.

Pišem
s poželenjem po dotiku,
z gorečnostjo po strasteh,
hrepenenjem po nedosegljivem,
a le refren molka
vrača opojni vonj pelina.

Pišem 
in te čakam.