Nežni žarek svetlobe z ulice
mi osvetljuje obraz
in zdi se mi,
kot da se je v njem izgubil smeh
veselih ljudi.
tišino in mraz,
kakor, da je okamenelo svetovje
in se ustavil je čas.
sanjam.
Sanjam tvojo svetlobo,
tvoj smehljaj,
poljube in hladne dlani,
pogled usmerim v tvoje težke,
temne oči.
in zopet se zavem,
kako daleč si.
Daleč in kako sem sam s seboj,
sredi noči.
Vstalo bo jutro,
sonce ogrelo tvoje srce
in beseda na ustih:
»Ljubim te!«
Nekoč, nekega jutra,
nekega dne!