12. 11. 17

IMETI RAD - SAM


Amen. Aleluja.

Ko nekoga vzljubiš,
ga nosiš v sebi.
Vsaj del njegove duše
njegovega hrepenenja,
bolečine.

Bolečina
osami človeka
in takrat,
takrat čutiš
hote ali nehote,
da si sam,
četudi ptica v duši ne umre.
In duša živi,
na vekomaj. 

In tudi bolečina živi,
ko si sam,
četudi z njo živi ljubezen,
četudi začutiš
neviden objem
tvoje Ptice v duši,
boli,
ko si sam.
In prav zaradi Ptice v duši,
ki nikoli ne odleti,
boli dvojno.

Želiš si jo,
hrepeniš
po nedosegljivem,
po ljubezni, ki se enkrat rodi
in nikoli ne umre -
boli dvojno.

Amen.
Aleluja!


31. 10. 17

MOJA BITNOST


Iščem te
po nebesnem svodu,
v teminah zemlje,
v gorečnosti sonca,
v ugašanju zvezd
in padlih angelov.
Iščem te
na obronkih gozdov
in potokih, ki žuboreče
teko v neznano.
Iščem te v besedah,
pogledih ljudi,
ki hitijo daleč vstran.

Iščem te,

da odvržem okove
svojega jaza,
ki me vklepa v kalup
zamolčane preteklosti.
Iščem, ker vem,
da bo samo s teboj
izpolnjena moja bitnost,
vkovana v čas
prihodnosti.

A ne najdem te,

ker si tu.
V srcu,
ki želi ljubiti,
se darovati
in preprosto živeti.
Najdem te
v svojih dlaneh, 
v nasmehu,
ki ga želim 
pokloniti.

Sebi.

Soljudem.

11. 10. 17

ENAKONOČJE RANJENE PTICE


Enakonočje.
Prazno.
Brez pomena,
brez dotika tvojih dlani,
polno drobnih
negotovih korakov
trpke otožnosti in praznine,
ki kot razglašen klavir
muči zadnji dih
ranjene ptice.

Tišina.
Razbeljena bolečina
riše brazgotino
na nemem obrazu,
ko v brezčutni osamljenosti
prekipeva strah
preživetja,
strah poljubov krvnika,
ki z jesenskimi listi prihaja
v enakonočje
ranjene ptice.

V drobnih sencah
nebeških meglic
vidim tvoj obraz,
tvoj izgubljeni nasmeh,
ki je zašel
kakor nocojšnji mesečev sij
v nikogaršnji svet,
v neizpolnjenih sanjah
prosojnih spominov,
v sozvočju krika
ranjene ptice.

10. 09. 17

IZ SIVE CELICE


Ležim.
Z vonjem jesenskega jutra,
v barvah sivke
drhtim
kakor neznanec
v bledi svetlobi.
Oči so izgubljene,
zaznamovane
s tišino,
z zamaknjenostjo
smrtnega pogleda.

Ležim

prisluškujoč tvojim besedam,
ki jih omama temine
ranjene niza
na zmečkan papir
vsakdanjega poželenja.
Utrujen za zidovi
ostajam sam,
kljub najinim željam 
po bližini.

Ležim. 

Pozabljen od vseh
in od vsega,
kot grenek sad
neizživetih sanj
in spominov.
Diham,
molim
v božajočem vetru
in trepetam
za krinko bolestnega nasmeha.

6. 08. 17

OAZA BLIŽINE


Rad bi ti podaril sonce.

Za vse temačne dneve
tvoje duše,
za vsa jutra brez upanja, 
za nebo brez ptic,
za roko, ki seže v prazno
in pozdrav brez odmeva.
Rad bi ti podaril sonce,
za nove sanje v tvoji noči,
za vse neizpete pesmi
in prosojne pajčevine
na tvojih poteh.

Rad bi ti podaril sonce,
da bo jasen pogled
v cvetoči pomladi,
poletje v jeziku dvojine,
jesen vseh mavričnih barv,
za vse ranjene tišine v tebi
v zimski samoti
in za grenko solzo, 
ki kdaj spolzi
po razbolelem licu.

Veš, vse preveč je praznine, ki boli,
preveč samotnih korakov
pod razprtem oblaku,
ki kot neusmiljen Nič
zamegljuje podobe tvojih sanj.

Rad bi ti podaril sonce
za nov poljub,
za nov utrip življenja
in sled nove poti
zate, 
zame, 
za naju.

24. 06. 17

RAZTRGANI SPOMIN


V pesek z morskega dna
pišem tvoje ime.
počasi, kakor sem počasi
drsel ob tvojem telesu.
Drzno,
neslišno
in pil
sanjajočo sladkost
sinje božanskosti.

V pesek z morskega dna
pišem spomine.
Prelestne, kakor bel pajčolan
v svoji blaženosti,
zaznamovane
z večnim valovanjem
ob obali morja.

V pesek z morskega dna
rišem poljub.
omamljen
z vonjem
dišečih vrtnic.
Sanjav
v tisočih željah,
odrešujoč,
upajoč
v neizprosnem hrepenenju
po tebi.

A val z morskega dna
je odplavil
tvoje ime,
potopil spomine,
odvzel
neizsanjani poljub,
smaragdno pesem
najine bližine.

4. 06. 17

ODSOTNOST


Samo en dih vstran si
pa vendar tako daleč,
kot iluzija vesoljstva,
kot bližina večera
pred katerim je noč
praznih sanj.

V pomladnem brezvetrju
lovim vonj
svojih skuštranih las
in sestavljam
razbitine smeha
s katerim sem delil
vsa naključja
pod orbito Rimske ceste.

Lovim vonj po dlani,
ki so mi dajale utrip
in dih breztežnosti,
ko se je sonce poigravalo
s prepletenostjo telesa in duha.

En sam dih vstran,
s prsti na tipkovnici,
zakopan med papirji
besed minljivosti,
ki v letečem dnevu in večeru
razbija vso lepoto
dvojine,
trga metulju krila
in ugaša odseve neba 
v katerih se je zrcalil
najin odsev.


19. 05. 17

S POLJUBI SAMOTE

Pišem
v padajoč somrak
odhajajočega dneva.
Pišem pesem,
molče,
s solzo na licu, 
grenkobo v srcu
z vetrom, 
ki nocoj edini ve
za sled spominov
in praznino,
ki jo puščaš za seboj.

Pišem,
da blažim bolečino
v katero padam
prekrit z melanholijo
drobne preteklosti,
ko je bil tvoj smehljaj
kakor rosa
na jutranji travi,
tvoja dlan 
kot svetloba
na jezerski gladini
in poljub,
pomežik meseca v noči.

Pišem
s poželenjem po dotiku,
z gorečnostjo po strasteh,
hrepenenjem po nedosegljivem,
a le refren molka
vrača opojni vonj pelina.

Pišem 
in te čakam.


29. 04. 17

SIMFONIJA DVOJINE


Zazibaš me
s svojimi očmi,
kot veter zaziba vrhove
smrek.
V njih žari svetloba
za oba.

Napišiva zgodbo
najinih mostov,
ki spajajo sanje,
pot ljubezni skozi galaksijo
labirinta.

Sama med množico ljudi
potujeva,
ker ljubiva,
upava,
osrečujeva
na tirnicah življenja.

Dotik sonca
v tvojih dlaneh,
neminljivost vesolja
te pusti brez besed,
sanjati.

V simfoniji dvojine.
Tebe in mene.
Naju.

2. 04. 17

MAVRICA POGUMA



Moje življenje
je pretkano z žalostjo,
ovenčano s strahom
v samoti misli,
ki jih ničesar drugega
ne more osrečiti,
razen Tvojega glasu,
Tvojega pogleda
skozi vsak trenutek
mojega bivanja.
Vem,
le Tvoja ljubezen je tisto,
kar mi daje moč.
V Tvojem pogledu je
strast in želja
in ponos življenja.
Vem,
le v Tebi in s Teboj
moj korak najde smisel,
dlani ujamejo mavrico,
nedolžno in izgubljeno,
oddaljeno od hotenja in
novega upanja.

A srce ječi,
bojim se stopiti iz teme,
bojim se zazreti v svetlobo,
sprejeti svobodo,
ki prihaja s Teboj.
Srce ječi
na temnem nebu časa.

Podaj mi roko,
dvigni moj pogled
in prva misel jutra
bo spet zate.
V prerojeni pesmi,
v novem utripu,
v trdnejšem koraku.  

21. 03. 17

SANJAM IN LJUBIM



Praviš mi, da sanjam.
Jaz pravim, da ljubim.
Brez dvoma, s plemenitostjo,
radostjo kot ptica v pomladi,
ki se veseli življenja.

Ne sanjaj brez ljubezni.
Ne ljubi brez sanj.
Z roko v roki
so sopotja srečanj kot melodije
jutranje rose.

V jutrih ljubiš drugače.
Prepletene dlani so
kot novo rojstvo cvetov,
razlita mavrica
po deževnem dnevu.

Zato potujva skozi čas ljubezni,
zaupanja in svobode
v najino sonce,
tiho in nevidno
za druge.

Ti in jaz.
Midva.

12. 03. 17

LJUBEZEN POD MESEČEVO SVETLOBO



Sanjam te.
Pod mesečevo svetlobo
s simfonijo pomladi
te vzamem
v svoje dlani,
da od nežne rose drhteča
čutiva utrip
in bližino dotika,
ki vzplapola
v senci sproščujočega
drhtenja.

Dvigniva se
nad šelestečo nirvano
kristalne noči,
v tolmunu ljubezni,
kjer potonejo vse sence,
strahovi,
kjer se izgubijo vsi pajčolani
zaprtih cvetov.

Pobegniva
od vseh zamegljenih utvar,
obrabljenih besed,
ki v ritmu ekstaze
vabijo v svoj svet.
Naj bo le dih
Golega vonja sredi noči,
naj le poljub zdrsi
skozi jutranje sanje
kot tvoj vzdih
mehkobne topline.

3. 03. 17

NAJIN KORAK


Vem,
cilj je še daleč,
bremen ne bo konec,
a korak je osvobojen,
napolnjen s tvojo močjo,
z neskončnim prepletanjem
sanj in resničnosti.

Ne boj se, mali moj,

brez očitkov in strahu
je lahak tvoj korak.
Čas razdvojenosti
puščam za seboj
in z nedolžno otroškostjo
prisluškujem
polzenju peska
pod svobodnimi stopali.
Skrivnostna je pot
po kateri stopava,
a korak za korakom je lažji
ker vem,
da si slediva, 
kakor senca, 
kot šepet vetra
do zadnjega dotika.

Ja, ne boj se, mali moj!


8. 02. 17

ROJEN ZA LJUBEZEN


Rojen si da ljubiš,
da čutiš dih in trepet sočloveka,
smehljaj in jok
v neskončno dolgih nočeh,
jezo in bes v ukradenih jutrih.
Rojen si, da ljubiš drugače
od vsakdanje iluzije,
ki jo v tempelj človeškega hitenja
postavlja odtujenost srca
v lastnih čereh.
Rojen si za ljubezen,
breztelesno mogočnost
v kateri se zrcali sijaj duše 
in odseva nevidna pršica večnosti.

Rojen si za sočloveka,
ta skrivnostni kristal vesoljstva,
nebrušen biser rose,
vtkan med tišino in krikom,
svetlobo in temo časa.
Rojen si, da ljubiš,
da vračaš izgubljene sanje,
dišeče, z drugačnim vonjem,
ožarjene z drugačno svetlobo,
prekipevajoče z drugačno tišino.
Rojen si, da ljubiš.
Molče.
V polnosti.
Do konca.

28. 01. 17

NEMIRNOST ČAKANJA



ne vem kaj čakam
v času teme
kjer v odsevih neba
vidim le
izklesane podobe
raztrganih obrazov
na pol speče
skulpture
suličastih form
prazne
in hkrati polne pričakovanj
v nedrjih niča

ne vem koga čakam
v zatemnjenem
bistvu resnice
daleč od dotikov
prekritih
z rdečico ustnic
kjer bi se cedile
sanje in vrelci
neiztrohnjene ljubezni

ne vem zakaj čakam
saj ni sonca
ki bi ogrel dlan
in umiril nemir
v sotočju
teme in strahu
niti ni senc
v čaši večnosti
ki bi prebujale
novo jutro
skozi preplet
časa

ne vem kje naj čakam
v samotnem brezvetrju
tišine
raztapljajoč potrebo
zaupanja
kjer noč za nočjo
dan za dnem
razbijam vročico
izstradane ljubezni
ali v mravljinčnem vrvenju
ubijajočih pogledov
polno krikov
namišljene sreče

ne vem
vem samo to
da v pogrešanju
lovim vonj po tebi


22. 01. 17

RAD BI SANJAL


Rad bi sanjal, samo sanjal…
Okušal svet
serenad in toplih senc,
soj stoterih sveč,
ki lomijo vso realnost,
katere se bojim.
Ne budi me,
ne želim odpreti oči,
želim si samo biti del tega sveta,
sveta sanj
in stez po katerih stopam
v lesketajoče se nebo.
Pusti me da sanjam
in živim v njih,
pusti me, da občutim
srečo in lepoto,
zven vetrov
in toplino sozvočja
človeške ljubezni.
Samo pusti me da sanjam
in ne budite me…
Ta svet, brez sanj,
me duši,
srce boli
in oko se rosi.
Ne budi me…,
pusti, da sanjam.
Danes.
Jutri.
Vedno…,

za vedno!

13. 01. 17

V RAZPOKAH UPANJA


V senci tvojih korakov
razgaljen svet samote
kriči,
v ukraden jutri,
klečeč pred neznanim,
zavit v sivino
izmaličene podobe.
Besede,
izlite na koščku ekrana
tolažijo neutolažljivost
neznanih odmevov,
ki z bremenom sanj
čakajo drobeč dotik.

Upanje v očeh
ugaša.
Kot plamen,
kot ognjena solza,
ki spolzi
v temino brezmejnega.

A tvoj vonj ostaja.
V času
zadnje misli,
ki kot preblisk
prebode drhtečo celico
med kriki samote.


31. 12. 16



... naj bo leto, ki prihaja, polno drobnih znamenj, poljubov življenja in predanosti v BITI in DATI

Srečno!
Matevž

24. 12. 16

SVETA NOČ

V noči,
kjer se zemlja dotika nebes,
sva si brez dotika blizu.


Blagoslovljene praznike ter srečen korak v novo leto vam želim.

Matevž

8. 12. 16

ZADNJA POSTAJA


Gledam te,
na zadnji postaji
iskanja,
kjer ni več besed,
samo solza
v objemu grenkobe
drsi po licu,
razoranem od bolečine.

Na zadnji postaji,
kjer se ustavi čas
za konec
in nov začetek,
neznanega.
Za nove
raztresene sanje
predane tebi,
nikogaršnji ljubezni.

Tukaj in zdaj
bi pil
in izpil vse vrelce,
ujete v prepletu dlani,
ki brišejo meje
razumnosti,
brezčasnega diha
spletenih ustnic.

Na zadnji postaji,
poljub.
Nemočen in grenak
izgublja strast
čustev,
ki v slasteh omame
odzvanja v noč.

Na zadnji postaji
najine poti.

13. 11. 16

IZ TEMNE PODOBE RAJA


ujet v samoti
tukaj in zdaj
v sencah strahov
iščem okus ustnic
zvoki čela
prepletajo misli
ki bežijo
onstran resničnosti

čakam
noči in jutra
da me popeljejo
v svet strasti
neminljivosti
brez zlaganih nasmehov
in praznih besed

ujet v tišini
trosim sanje in solze
po poteh
da razbijejo
okove obljub
ukradenih trenutkov
in tihih krikov
po življenju

s prepletenimi prsti
vonjam kri
v zaprti školjki
z mislimi lovim
še zadnji zvok
najlepših not
svojega jaza

v kriku angela čakam
zadnji utrip vesolja
kot sapa
ki ohladi
gorečnost oči

1. 11. 16

TVOJA ODSOTNOST


V tišini poslavljajočega se dneva,
te med tvojo skrivnostnostjo
in svojim hrepenenjem
iščem.
Ko so na mojih poteh
le negibne sence,
stopinje brez življenja,
slepi rob globeli,
si ti kot vez,
ki neutrudljivo povezuje  
skrajne meje naših poti.
Vsak večer božaš rane
in v jutru kot pomlad
prebujaš z novim plamenom,
razpetim med bregovoma,
kjer je edino virtualnost most,
ki povezuje.

V tišini utrudljivega iskanja
napolnjuješ z milino moje oči,
z upanjem srce,
s pogumom korak,
da je pesem kakor morje,
kot šumenje svežih valov,
kot orlov let skozi nebo
obdan s tvojo mislijo.

Si in te ni.
Z žarki v tisoče smeri,
odsotnost tvoje navzočnosti.