ČLOVEKU, KI TO NI

Slišiš človek,
(če te sploh smem tako imenovati),
ko skozi šumenje vetra,
zavijanje siren,
svetlobo ognja
in topot smrtnonosnih raket
nekdo prosi za življenje?
 
Za svobodo življenja.
Nič več.
 
Čutiš njegov otožen pogled,
v katerem se zrcali solza,
v katerem je nemir
in hrepenenje po življenju?
 
Po svobodi.
In ničesar več.
 
Prepotene in drhteče dlani
mu stiskajo sprožilec smrti,
da bi ubranile svoje,
njeno,
njihovo …,
življenje.
Nedolžno.
Revno.
A do včeraj svobodno.
 
Vso svojo mladost
je gradil na temelju ljubezni,
zaupanja,
spoštovanja,
nenasilja in
otroške igrivosti
in tisočerih gradov
nikoli izživete mladosti.
 
Zdaj se
zaradi tvojega egoizma,
žeje pohlepnosti
in brezbrižnosti,
dokazovanja puhlih mišic
in srca,
sprašuje:
bo še kdaj dočakal toplino
svoje ljubljene,
ljubljenega,
toplino materinih dlani,
ki so mu dale varnost,
očetovega pogleda
zaradi katerega mu je zraslo
samozaupanje in moč,
ki ju je moral uporabiti
na sprožilcu smrti,
da zaščiti življenje?
Svoje,
njeno,
njegovo …,
njihovo.
 
Se kdaj vprašaš
o človek (če te še smem tako imenovati?),
koliko pogledov ljubezni,
sončnih vzhodov in zahodov
strasti in poljubov,
smehljajev in objemov
mu boš prikrajšal?

Samo zato, ker vsega tega

sam pri sebi ne premoreš?

Samo zato,

da se dokažeš, da nisi nič,

da nimaš nič.
V svoji pijanosti,
norosti, ki je prerasla vse meje
človečnosti
se tega najbrž niti ne zavedaš,
ker ne veš
kaj pomeni – ljubiti,

še manj – živeti.

Molil bi zate

o človek, (ki to nisi).

Pa se bojim,
da bi zamudil odpiranje

češnjevih cvetov,
zvončkov in marjetic,

ki jih fant
s prstom na sprožilcu smrti

ne bo nikoli videl.

Morda jih tudi jaz ne bom,

če ti nihče ne bo povedal
kaj pomeni – ljubiti,
kaj pomeni – živeti.