12. 6. 12

PROSOJNOST NOSTALGIJE


Me slišiš,
ko ti skoz šumenje vetra,
skoz valove morja,
skoz mavrico neba
pošiljam glas srca,
brez besed;
da te ljubim?

Začutiš iskriv pogled,
v katerem se zrcali solza
za zidovi resnice
in nemir hrepenenja;
da te ljubim?

Čutiš, ko z dotikom
prepotenih ti dlani,
nedolžno iščočih trenutkov,
skoz iskrivi strah
skušam dati
svojo razneženo skrivnost;
da te ljubim?

Mi bereš črke z ustnic,
odete
v prosojno pajčevino nostalgije,
ki kot zasenčena zvezda
lebdijo s srebrnim sijajem sanj,
večne harmonije in vprašanj:
»Me ljubiš?«


Veš, včasih niso dovolj le besede!

Ni komentarjev: