DRUGAČNA TIŠINA

Potrebujem tišino.
 

Tišino, ki ne boli,

v kateri najdem svoj jaz

in pot v zelenečo pomlad

brez strahu

in dvomov,

brez smrti,

sovraštva

in samotne osamljenosti,

ki ubija na obroke.

Potrebujem jo

za nova rojstva ljubezni,

radost bližine,

spoštovanja drugačnosti,

da izkusim

izpoved srca, ki hrepeni

po vonju sreče,

po zasvojenosti z zvestobo

in neuresničenih sanjah.

Potrebujem tišino.

Tišino v kateri bom jokal

s smehljajem na obrazu,

kjer bo vsak konec

nov začetek

in moj zaveznik čas,

v katerem bom našel moč

za nove zmage

ob neuslišanih molitvah,

za nova jutra,

v katerih se bom prebujal

ob gregorijanskih koralih

in dišečem olju Lavande

vtrto v moje razgaljeno telo.

Potrebujem tišino.

Tišino,

ki bo drugačna,

drzna,

odvezujoča
vseh temin in krivd,
ki mi kradejo svobodo,
prostor in čas
in ljudi,
ki bi me radi oblekli v svoja oblačila
čistosti,
in utišali moj krik
po sprejetosti,
enakosti,
pravici do hrepenenja,
drugačnega od njih samih.

Potrebujem tišino,
da se vrnem v življenje,
zacelim vse rane,
da moj konec
postane nov začetek.