Čas se ustavi.
Korak zamre na
poti,
ko nedorečene
besede
objame tišina.
Občutek izgube
ob poslednjem izdihu
je preveč
boleč,
da bi govoril
pod svodom
neba,
ki mi ga daješ,
s šelestenjem
listov,
z valovanjem
morja,
s katerim hočeš
boleč pogled
spet dvigniti
iz prezeblih
pogorišč
tišine.
Ogrnjen z
molkom
poljubljam
dlani
zakopane
med obraznimi
gubami
in v gluhi
tišini
prisluškujem
sanjam
skozi katere mi
govoriš,
v brezčasnosti
mojega trenutka,
da bo izginil
vonj somraka
in bo korak
spet vpet
v harmonijo
svetlobe.
Ni komentarjev:
Objavite komentar