7. 2. 12

BREZČASNOST TRENUTKA


Čas se ustavi.
Korak zamre na poti,
ko nedorečene besede
objame tišina.
Občutek izgube
ob poslednjem izdihu
je preveč boleč,
da bi govoril
pod svodom neba,
ki mi ga daješ,
s šelestenjem listov,
z valovanjem morja,
s katerim hočeš
boleč pogled
spet dvigniti iz prezeblih
pogorišč tišine.

Ogrnjen z molkom
poljubljam dlani
zakopane
med obraznimi gubami
in v gluhi tišini
prisluškujem sanjam
skozi katere mi govoriš,
v brezčasnosti mojega trenutka,
da bo izginil
vonj somraka
in bo korak spet vpet
v harmonijo svetlobe.


Ni komentarjev: