NEIZGORELE STRASTI

Skozi hladni somrak jutra
se lomi zmagovita svetloba
umikajoče se noči,
v tvoje oči.
V tvoje predirljive oči,
prepojene z nežno milino mladosti,
ki ponujajo sladek vonj,
ves cvet čudežne pomladi,
svobodo misli in hrepenenj,
ki padajo v minljivost časa,
in grejejo in ljubijo.

Zmečkana rjuha diši,
kot od sonca obdana ciklama
katere vonj ponuja sladko slutnjo
tihe skrivnosti.
Tja, kjer so bile položene dlani,
tja, kjer so razpuščeni lasje
padali na mehkobo beline,
tja, kjer je telo, kot studenec
hrepenelo v občuteno radost,
tja, bom položil zdaj svoje telo,
in te čakal.

Čakal tvojih belih zakladov
neizživete mladosti,
tvojih romantičnih sanjarjenj
boječe radovednosti
in od mehkobe očaranih poljubov,
ki so ostali v srcu kot sladek spomin
na noč,
izgorevajočo v jesensko jutro brez sna,
kot skrivnostni zaklad
ljubeče izklesanosti.

Čakal te bom, s pogledom
skozi drobne deževne kaplje,
da svoje dlani položim
kot prste na strune kitar
na tvoje,
od hrepenenja razbeljeno telo
in pogasim ogenj strasti
s poljubi,
ki žarijo v romantični pijanosti,
omamljeni od tvoje lepote.