Koliko ljudi je že vstopilo v moje življenje.
Morda le za trenutek,
da so mi polepšali dan.
Morda za dan ali dva
in se za vedno izgubili
v vesolju svojih poti.
Koliko ljudi je s svojo besedo,
bežnim pogledom in dejanjem
zaznamovalo moj dan.
Prinesli so sonce v svojih očeh,
žarek topline v svojih dlaneh,
da sem bil človek,
v vsem svojem jazu.
Koliko ljudi je že vstopilo v moje življenje.
Koliko tistih,
ki so mi zagrnili sonce
in se je zaradi njih
utrnila solza iz oči.
Koliko tistih,
ki so mi prekleli dan
ko sem se rodil
ali trenutek, ko je bilo rečeno:
"Deček je bil spočet!"
Koliko ljudi je že vstopilo v moje življenje.
Njih, ki so mi obljubljali
večno zvestobo, ljubezen, prijateljstvo.
Njih, ki so gradili mostove med srci,
na poti polagali cvetje
in peli pesmi zaupanja.
Pa so odšli.
Kakor odide nevihtni oblak,
kakor preneha rositi dež na zemljo,
ko se izprazni.
Odšli so.
Za seboj pustili praznino, ki boli,
otožen pogled v množico ljudi.
Koliko ljudi ...
Boš danes odšel tudi ti?
2 komentarja:
vedno več je tistih, ki grejo in vedno manj tistih, ki pridejo (nekdo je nekoč rekel, da je to 'zakon let'), ampak upanje mora ostati!
drži se,
a.
Dragi Aleks, najprej hvala za tvoj dotik na moji strani in še posebej za tvoj komentar.
V današnjem času res vse preveč ljudi odhaja. Premalo se zavedamo koliko pomeni dvojina. Ja res je, upanje mora ostati. To nas še drži pokonci, čeprav je kdaj to upanje, trhlo upanje.
Tudi ti, ostani dober!
Matevž
Objavite komentar