TISTEGA NEKEGA DNE

 

Ko boš nekega dne, o človek,

zaman čakal,

da se ti oglasim,

vrnem klic,

ko bo telefon zvonil

v prazno,

brez da bi ti kdo povedal

ali se še čuti moj utrip srca,

ko bo številka dokončno postala

nedosegljiva,

ko bo za menoj izginila

vsaka sled korakov

in niti nebo ne bo jokalo,

bo mogoče prišlo spoznanje

koliko izgubljenih trenutkov,

koliko upanja v prazno

je bilo v najini dvojini.

Vse moje rane

se niso nikoli zacelile,

vsa moja hrepenenja,

da bi ti povedal 

o svojem doživljanju sveta,

o svoji osamljenosti,

bolečini, ki razjeda moje srce

in telo,

so utonile v bližini

najine dvojine.

 

Vsakokrat, o človek,

sem kot otopel čakal

tvojega vprašanja »kako si«
in trenutka, da bi lahko spregovoril. 

A ga ni bilo.

Bil je samo monolog.

Bile so le besede,

prepojene samo s tvojo bolečino,

smehom in razočaranostjo.

Sam pa sem čakal,

v tišini in poslušanju,

v globokem hrepenenju,

v doživljanju zmotne bližine,

da vsaj za trenutek

občutim Simona iz Cirene,

ki si je naložil

križ tujca.

Mogoče boš takrat

tistega nekega dne,

ko bo žanjec še zadnjič zamahnil z roko,

podoživljal

zamujeno sprejetost,

ki se je vselej ponujala

in se hkrati izgubljala

v dajanju brez prejemanja.

Navidezna bližina

je bila zaznamovana

z veliko upanja in sanj,

življenja in umiranja

in životarjenja s polomljenimi krili

bolečega hrepenenja,

po zaupanju,

po izpovedi,

po življenju.
Vsaj za en sam trenutek.

Z vsakim sprejetim klicem
so se odpirala nova vrata upanja,

da bo vendarle čas
tudi za mojo prisotnost

v tej najini dvojini.

A je ni bilo.

 
Nekoč, tistega nekega dne,

ko bo naju čas prehitel
bodo ostali samo še spomini
in grenak

neodgovorjeni klic.