Ustavljen
čas a.,
ki želi
in korak. da najdem svetlobo
Nedorečene
besede
objame
tema.
Občutek
izgube
pred
poslednjim izdihom
je preveč
boleč,
da bi
govoril.
A Ti,
me pod
svodom neba,
s
šelestenjem vetra
v vrbi
in
pesmijo kosa
spet
hočeš dvigniti
iz
prezeblih pogorišč
molka.
Med
obraznimi gubami,
v gluhi
tišini
prisluškujem
sanjam
skozi
katere mi govoriš
o
brezčasnosti trenutka,
harmoniji
svetlobe,
ki kot
prerojena zasije
v nov
dan.
Tudi moj.
Govoriš
mi
o poti,
ki
vračajo izgubljenim trenutkom
lesk
prvega
pomladnega sonca.
O svetu,
ki je drugačen,
bližini,
ki ne rani
in moči,
ki iz krvavečih ran
dela
bisere.
Verjamem
ti.
Zaupam
in
sledim.
V globini
duše,
kjer se
misli spajajo
z
izgubljenim,
s strahom
življenja
in
drznostjo
novih
korakov.
Ni komentarjev:
Objavite komentar