Odšel si!
Tako tiho kot si živel.
Skozi skrivnostno zavezo življenju
si mi dal del sebe,
del svojega trenutka
in nisi ga hotel samo zase.
Dal si mi ga, da mi odpreš oči
za vsakdanji boj,
za vso lepoto tega sveta,
za vso trnje in bolečino.
Dal si mi ga, ker si želel,
da tudi sam okusim
objem novorojenega in
poljub velikonočnega vstajenja.
Odšel si skozi temno nebo
v svetlobo jutra.
Tvoj neutrudni korak je zamrl
na križpotju tvojih poti.
Ne znam skriti solz.
Nočem,
a hkrati vem, da ti ne bi želel,
da jočem.
Ne bi želel, da žalujem,
ker ti si videl dlje.
Videl si Življenje in
le-to si mi hotel dati.
Skrita v prsih kljuje bolečina.
Med nama bo le še sinje nebo,
okoli naju le še gore.
A srce, srce bo vedno klicalo
tvoje ime.
Tam,
kjer moje srce hrani najdražje
kar mu je bilo darovano,
te bom z ljubeznijo nosil.
2 komentarja:
moje sožalje tebi... in moj poklon pesmi, dragi Matevž. čudovito si upesnil svojo bolečino, da izpoved seže do bralca, da začuti s teboj. a zapisati, kar (ob)čutiš, prinese vsaj malo miru... to vem.
drži se,
a.
Aleks, ... Hvala ti!
Beseda, ki ob trenutkih slovesa privre iz srca, res da vsaj malo omili tisto praznino, ki nastane. Ali pa kot v zahvalo, da je nekdo bil, je in bo s teboj.
mir in dobro,
Matevž
Objavite komentar