ZADNJI DIM

Gregorijanski korali

se izgubljajo v tišino

brez dvojine.

Zelena pomlad je daleč.

Sramežljivo sonce

nad goro

ne doseže okrvavljenega srca.

Strah in utrujenost,

kot odmev

s peščenih sipin,

ki so pokrile

še zadnje zelene oaze

upanja.

Moj svet ždi,

kot pozabljena pravljica,

izgubljena med tisočerimi besedami,

glasovi brez pomena,

utrujeni v svoji samozadostnosti.

Svetloba pojenjuje.

Naslonjen na zid

ugašam zadnji dim.