SAMO SENCA

Sanjam dlan svojega sveta
in življenje v zarji,
ki z jutrom se budi,
iščem svetlobo iz večnega mraka,
a ne vem, da izhoda ni ...
Moje telo je hrana,
moja duša kot izgubljena
v zasičenem nebu,
z oblaki žalosti.
Morje solz, ruši mi obalo,
lomi zidove vse moje sreče,
ki večno jih postavlja
žalost, bolečina in bes. 

Kot senca sem
na cesti brez konca
in moji koraki tavajo v neznano,
kot ponižni sluga,
ki se klanja hudiču teme.
Samo berač sem,
ki prosi življenja,
padajoč od bolečine,
iskanja, trpljenja. 

Padam v večnost teme.
Pozabljen prepuščam se vetru,
da me nosi,
skozi bol in hrepenenje
po svetlobi.
Utrujen sem in sam
v svojem potu.