KO BOM UMRL

Ko bom umrl, 

mi ne nosi cvetja na grob;
predolgo je bilo življenje
in cvet prehitro ovene.
Ko bom umrl, 

mi ne prižigaj svečk;
pretemačni so bili trenutki,
da bi jih lahko razsvetlil plamen.
Ko bom umrl, 

nikar ne toči solza;
preveč je bilo hrepenenja,
da bi me še zadnjič odžejal.

Samo tiho stopaj za menoj.
V molku se želim prepletati s teboj,
da se bo še zadnjič napolnila čaša,
da bom skozi tvoje oči še zadnjič uzrl
zahod nemega sonca.

Ko bom umrl, 

bodi moje pero,
da bova skupaj pisala življenje,
Magistrale, 

ki bodo večno pele svojo pesem.
Pesem svetlobe in luči.