RAZTRGANINA DVOJINE

Brez tebe
sem kakor brez imena.
Brez vseh pričakovanj
o uresničenih sanjah,
brez oči za občudovanje
mesečevih peg
in meteorskega dežja.
Brez tebe, veš,
sem v strahu
pred jutrišnjim dnem,
v nemoči,
kjer se zrcali podoba
oskrunjenega,
s krikom upognjenega starca.
Brez tebe sem izgubljen
v množici vrednot
v katerih smo ljudje kot brezdomci
lačni in žejni poljubov,
v večerih brez jutra.

Brez tebe
sem kakor nevidna senca
osutega javorja,
v katerem zaman
išče zavetje prezebla perjat.
Brez tebe, veš,
sem kot prazna struga
pred osušenim vodnjakom
čakajoč ozelenele pomladi,
ki bi pregnala vse samote,
potešila žejo in lakoto
razbolelih ustnic,
obrisala solze
lastnega ujetništva
in pričarala vonj po bližini.

Brez tebe
je moj dan brez smisla
noč brez zvezd,
večer z gluhoto
in jutro s praznim prebujanjem.
Brez tebe
sem globoko brezno
v katerem se izgubljajo spomini,
ustavljen čas,
preklet v raztrganih obljubah dvojine.

Brez tebe sem nič
v prazni posodi minevanja.