Somrak brezbarvne noči,
pod tiho krinko megle
počasi ovija mojo bit.
S temino v očeh
trgujem za ljubezen,
stisnjen
med ovenele vrtnice
iz katerih ječi nemoč,
krik po jutru,
po drugačni bližini,
ki ne rani,
ki čuti
in greje,
odpušča
in ljubi.
S strahom in drznostjo,
molkom in besedo,
rojstvom in smrtjo.
Pogrešam te, veš.
tebe, ki mi daješ rast
in moč
graditi nove mostove,
spoznavati poti
in ljudi,
ki ne hitijo,
ki upajo na sonce v temi
in so željni vonja ljubezni,
hrepenenj.
Pogrešam te,
vedrino in pričakovanja,
smeh,
šepet,
drget
tvojih občutkov
drugačnega sveta.
2 komentarja:
:) Lepo, Tevzi! Kaksna skoda, da smo si nehali komentirati po blogih! Vcasih je bilo toliko zivljenja v njih. Zdaj pa je vse zgolj fb in instagram.
Vsec mi je ta pesem!
Draga Dragica, hvala za tvoj dotik. Res sem ga vesel. Da, škoda je, da se ne obiskujemo po bologih. Mnogi nimajo drugih spletnih omrežij in jih zato kar pozabljamo. Mogoče se pa še povrnejo tisti stari dobri časi!.
Hvala ti!
Tevži
Objavite komentar