Samota je vse v enem,
čas in kraj,
kjer se srečam s teboj.
S tvojo nevidno prisotnostjo
zažari pomen
mojega bivanja.
Za en sam trenutek.
S teboj izgine temačnost,
kakor bi iz ozkih lin
prihajala svetloba.
V moj pogled vlivaš
moč za mojo bit,
skozi pore mojega telesa
prebujaš novo pomlad.
Rojevaš mi sonce v objemu,
v poljubu okušam vesolje,
ki mi ga daješ,
srce izgovarja tvoje ime,
ko napolnjuješ
tišino okoli mene.
Središče si,
iz katerega valovi utrip
in ritem srca.
Odmev večnosti,
ki v dotiku dveh svetov
razkriva obzorje
svetlobe in teme,
tišine in krika,
ljubezni in sovraštva,
rojstva in smrti.
Kjerkoli že sem,
me prežema tvoj dih,
ki je postal kakor ščit,
odmevajoča moč
in brevir mojega vsakdana.
2 komentarja:
Prečudovito, dragi Matevž!
Pesem o pogrešanju, o ljubezni, o dajanju in prejemanju...
O vsem, kar nekako osmišlja naša življenja.
Bodi lepo,
a.
Dragi Aleks, nihče ne bi bil rad »kratek roman, na hitro prebran«. Vsak, prav vsak človek hrepeni po globini življenja, ki ga najbolj osmišlja dvojina.
Hvala za tvoj dotik. Tudi to osmišlja življenje.
Vse dobro!
m
Objavite komentar