V SOZVOČJU

 

Hodim svojo pot
molče preko dneva.
Srečujem ljudi,
slišim jih, vidim
ko stopajo z menoj v korak,
a v srcu smo si tujci.
Mračni pogledi
nas zaznamujejo,
oddaljujejo,
ko v svoji gluhoti kričimo
drug mimo drugega.
Smo kot jutra brez svetlobe,
v nas je ugasnil plamen
za besedo upanja.
 
V Tebi pa je moč,
senca, ki me spremlja
in mi daje pogum,
da sem lahko drugačen,
da znam pričarati
drugačne trenutke srečanj
in ne zapiram oči,
srca in dlani
pred sopotniki.
 
Daješ mi svetlobo,
da jo delim,
roso upanja,
s katero umivam
mrakobne obraze ljudi.
V Tebi so jasne,
kot nebo po dežju,
misli za srca drugih.
V soju sonca
me učiš živeti
za vsak nov dan,
za vsak trenutek
v sozvočju med ljudmi.