Ustavljen je čas
in korak.
Nedorečene besede
objame tema.
Dopolnjeno je.
Občutek izgube
ob poslednjem izdihu
je preveč boleč,
da bi govoril.
A Ti
me pod svodom neba,
pribit na les križa,
s šelestenjem vetra
v vrbi
s katero smo Te pozdravljali
in pretrganim pregrinjalom
spet hočeš dvigniti
iz prezeblih pogorišč
tišine in groze.
Med obraznimi gubami,
v gluhem molku
prisluškujem besedam,
skozi katere molče govoriš
o brezčasnosti trenutka,
brezpogojni ljubezni
harmoniji svetlobe,
ki bo kot prerojena zasijala
v nov dan.
Sledim Ti,
hočem Ti slediti
hočem Ti slediti
in verjeti
jutru v globini duše,
kjer bo nekoč zasijalo sonce
nove, Tvoje ljubezni.
Ni komentarjev:
Objavite komentar