TI IN JAZ

Bedim nad ranjenim večerom
in naslanjam se na trdi križ
našega skupnega razpela,
dokler dan ne začenja tišino.

Neslišnost, v meni pregovarja
začetek in konec,

Zemljo in Vesolje,
ta čuden ritem skrajnosti –

seme vsakega prebujanja.

Megleni odsev zavesti

mi orosi oko

s čudnim trepetom,

ki jih prinašajo neznane sanje.

Ti in jaz …

Z nevidnimi črkami zapisani

imeni,

v rokah večnosti

na dotrajanem papirju hrepenenja.

Izgubljava se na poti brezkončnosti,

lebdiva med dnevom in nočjo,

vsak na svojem kraju sanj.

Dva dela celine …, Ti in jaz.