V bolečini drhtiš
kot samotno perje
na suhi zemlji.
Trepetaš v vetru,
ki te hoče odpihniti
tja daleč vstran,
v samoto,
v brezmejno praznino.
Jaz pa kot ranjen galeb
stegujem svojo perut,
da te objamem,
da začutiš moj utrip
in zavetje.
Ne boj se!
Ne boj se viharjev
novega dne.
Ne boj se teme,
obupa in praznine,
kajti sledim ti.
Sledim kot Jonatan,
da te moja perut objame
in skupaj z menoj
poletiš
v preboj.
Ni komentarjev:
Objavite komentar