Nevidni zidovi
zastirajo pogled srca.
Na bojišču brez bojevnika
le ptice preletavajo
pogorišče.
Sprašujem se kje so
pregnane sanje?
Kdo je zlomil
krila upanju?
Kdo je zastrl jutranjo zarjo
in ji s hladnimi rokami
odvzel vso nežnost?
Zidovi...,
previsoki za utrujene želje.
Koraki slepega
odzvanjajo skozi tišino,
kjer nočni metulji
besno pijejo
na oltarju samote,
preostalo upanje.
Zidovi ...,
nevidni in previsoki,
sezidani na ranah,
stoje na morišču duše
kakor nemi
spremljevalci življenja.
Ni komentarjev:
Objavite komentar