V ČARU MESEČINE

 

Z večerom,
ko utihne pesem dneva,

še vedno ostaja čarobnost, 

ovenčana

s harmonijo svetlobe 

in tvoja opojnost,

ki polni moj prostor in čas.

Obzorje, prepojeno

z večno žarečim soncem,

nagrajuje množino trenutkov,

v katerih je gorela želja

po pripadnosti in bližini,

svobodi in poželenju

krvi in mesa.

Skozi pretrgan molk

mi med vrsticami

šepetaš 

o lepoti noči.

O toplini in strasteh,

ki se skozi nežnostjo

in čaru temneče mesečine

preliva med 

darovanjem in sprejemanjem.

Vabiš me,

da svoje odsotne oči

znova nasitim z lepoto 

božanske utelešenosti,

se predam akordom, ki odmevajo

nikoli izpeto pesem 

hrepenečega poželenja

in se kot večerna rosa

spojim s simfonijo 

omamnih strasti,

pregrešne stvarnosti.

 

Vabiš me,

da skupaj premagujeva strah,

skupaj podirava pregrade,

skupaj zgradiva most,

da se naužijeva 

toplino bližine,

nežnosti dotikov,

čarobnosti poljubov

in med darovanjem drug drugemu

preko svetosti tišine

odkrijeva večnostni zaklad,

najine dvojine.