7. 4. 19

V SENCI MESEČEVE SVETLOBE



Sanjam te.
Pod mesečevo svetlobo
in pomladno simfonijo
te vzamem
v svoje dlani,
da od nežne rose drhteča
čutiva najin utrip
in bližino,
ki vzplapola
v senci sproščujočega sna.

Dvigniva se.
Nad šelestečo nirvano
kristalne noči,
v tulmunu ljubezni
se dvigniva,
da potonejo vse sence,
vsi strahovi,
da se izgubijo vsi pretrgani pajčolani
zastrtih pogledov.

Pobegniva.
Od vseh zamegljenih utvar,
obrabljenih besed,
ki v ritmu ekstaze
vabijo v svoj svet,
svet praznine.
Pobegniva,
naj le vonj golega poljuba
drsi v jutranje sanje
kot dih mehke topline.


2 komentarja:

aleks pravi ...

imeti sanje... dosanjati jih.... najti sanje v resničnosti.
to ti želim.

a.

Matevž pravi ...

Hvala dragi Aleks. Veš, včasih za svoje sanje potrebuješ dvojino. Kakor roki, ki si pomagata med seboj. Hvala za tvoje želje za katere želim, da se uresničijo tudi tebi.

Bodi lepo!m