KOT RANJENI METULJ

Včasih kot ranjen metulj,
zgubljen,
pobit,

iz noči v noč osamljen

previjam svoje rane

neozdravljive.

Včasih kot ranjen metulj,
zapuščen,
pozabljen,
svoje dlani pod nebesnim svodom
v tišino dvigujem.

Včasih kot ranjen metulj, obmolknem,
prevaran
z bajko ljubezni v srcu,
pozabljam življenje.

Včasih,
samo včasih kot ranjen metulj
obujam sanje v meni.
Sanje po življenju, ljubezni,
sanje,ki jih
z večnostjo sanjam.