Stojim pozabljen ob poti,
ki ne vodi nikamor,
kjer se stopinje beračev
izgubljajo v gluho tišino
in so jutra kot meglice
raztrganega upanja.
Stojim in požvižgavam pesem
kesanja za življenje,
za vse prehojene korake,
vse nerojene ljubezni,
katerih iskra je ugasnila
še prej preden je zagorela.
Požvižgavam pesem kesanja
za vse upajoče trenutke,
ki so slejkoprej postali
pogorišča duše.
Ko si pozabljen od vseh,
izgubiš vse,
življenje se ustavi
in pot vodi v neznano,
brez kančka upanja za vrnitev.
Ni komentarjev:
Objavite komentar