NJEMU

Najine sanje 

izginjajo v prahu zvezdnate noči,
vonj vetra odnaša 

brezkončne sledi,
čutiva dotike prepotenih dlani, 

dokler  ...

se pogledi srečujejo.
V novi noči, 

v noči v kateri preneha vsa stvarnost, 

v noči v kateri preneha zabloda, 

a deluje misel prisotnosti,
misel enotnosti, misel hrepenenja …..

V tvojih očeh sem, 

dokler odzvanja polnoč.
Želim ti pomniti pogled, 

vsako tvojo besedo želim vpiti, 

tvoj dotik,
želim občutiti. Vedno …
O večnost, 

ko bi hotela te trenutke darovati.
Čuval bi jih samo zanj, za sebe …. 

Za najino srečo,

za novi dan, 

nov dotik in poljub.

In, da čas izbriše vse sledi ...
Ne bi mu dovolil to, nikoli, zaupaj mi,
ker želim, 

da ta čas vedno je za naju.

Za srce, misel in dlani.