V igro zavite
besede,
ki božajo v
srebrni mesečini,
z željo po
ljubezni
in pridihom
nesmrtnosti
mi poklanjaš
pesem.
Pesem, kot ples
črk,
ki te prevzame,
da se zaveš
svoje sence,
svojih stopinj
v pesku,
ki polzi skozi
čas.
Tvoj čas
smrtnosti.
Poklanjaš mi
pesem.
Ne kakršnokoli.
Pesem,
odmevajočo
skozi zarjo
slepih
zaljubljencev.
Pesem,
majhno kot
zdrobljeno zrno
prepleteno s
spomini
skritih sanj.
Pesem,
v kateri
razprte dlani
rušijo razdalje
dveh src.
Poklanjaš mi
pesem.
V ritmu rumbe
gibajočih teles,
prepojeno s
šepetom
smrti in
življenja.
Ni komentarjev:
Objavite komentar