Samoten,
z dušo ob duši
v senci svojih ramen,
praznuješ svoj dan.
Kot že tolikokrat doslej,
vsako leto znova,
nič se ne bo zgodilo.
Dan bo enak dnevu,
s požirkom vode z ledom
boš hladil žejo
in pod večer v iluziji rdečega vina
prepletal svoje misli
o še enem izgubljenem dnevu.
Malo bo tistih, ki se bodo spomnili nate
in zbrali potreben pogum
za voščilo.
Še manj njih, katerih korak bo prestopil
prag tvojega doma,
da bi ti segli v roko
in z ličnim poljubom,
četudi judovskim,
pokazali svoj »rad te imam«.
In ti boš
zazrt v temno nebo,
vse dokler trepetavo hrepenenje
ne obnemi,
molče čakal čarobni utrinek.
Ne bo ga.
Kot že tolikokrat poprej.
Ne bo tistih opogumljajočih besed,
ki bi objele nemir v srcu,
potešile žejo drhtenja in zapolnile
kričečo samoto v tebi,
ki v mamljivi pijanosti
ožema moč tvoje duše.
V koraku časa
bo spet še en dan,
ko bi brez rok
lažje narisal objem,
kakor v mesečevem siju
uzrl senco čarobnega imena.
Kradem ti noč
v vonju vanilije,
ko z negotovimi koraki bežiš
v zatohlost spominov,
na prvo stran
nedokončanega romana,
s poljubom sence v sebi
in pritajenim jokom padlega angela.
Vse najboljše – z dotikom peruti!
Ni komentarjev:
Objavite komentar