odpiram šampanjec in nazdravljam
sebi ki te prenašam
tebi ki me prenašaš
že osemintrideset let
ki si oplemenitila
moje življenje
za zmeraj
v slabem in dobrem
v poteptanih trenutkih
mladostniške pijanosti
z obupom in upanjem
z oropanostjo svobode
uresničiti svoje sanje
po pogumnih
z dobroto zasvojenih
delih
nazdravljam
vsej rodovitni puščavi
v katero sem vstopil
skupaj s teboj
in se ponižno prepustil
plemenitosti in žlahtnosti
tvoje trdnosti
nazdravljam sam
nikogar ni
ki bi se veselil
te najine zveze
pristnega zaupanja
da zmoreva
da hočeva
vedno znova in znova
četudi v trpkih vzdihljajih
prepojena s krvjo
s prekletstvom
poteptana in zavržena
od praznih in kamnitih src
iti naprej
z norostjo
poročne zvestobe
z bližino
ki daje upanje
ob kateri veš
da je vsak nov
pokončen korak
samo privilegij
tvoje zvestobe
nazdravljam sam
ker mnogih njih
ki so naju
na usodni dan
za vedno združili
že več ni
in le v hvaležnosti srca
v molku
v sprejemanju
vsakega novega trenutka
ki je dan
v šumenju valov
ki butajo ob obalo
ob kateri sem
v joku nemo zrl
letalske sledi
ki so kazale pot domov
prepevam pesem zahvale
za vse dozorele sadove
za vsak nov konec
in začetek
nečesa novega.
2 komentarja:
večkrat pridem sem, prebrat to zanimivo, večplastno pesem, celo malce skrivnostno morda...
najbolj od vsega mi je pa všeč misel, da nekdo lahko za zmeraj, v dobrem in slabem, oplemeniti življenje drugega. bravo, matevž!
le piši še! in bodi dobro,
a.
Hvala dragi Aleks, za vse tvoje obiske in dotike tukaj.
Na dan petega septembra sem začutil da moram napisati ta slavospev. Kot si dejal, malce skrivnosten, zavit v tančico, za katero se lahko skriva marsikaj. Vsak lahko iz nje potegne kaj zase, če želi. A le kdor me spremlja, me pozna, bo vedel, začutil kateri plemenitosti je pesem namenjena.
Morda še kdaj nastane kakšna.
Mir in dobro tvoji Ptici v duši!
Matevž
Objavite komentar