Z vsakim korakom
s teboj odhajajo moje sanje.
Kot jesensko listje
igrivo med oblaki
temnega neba,
v krču krika
prepletenega
z ledenimi solzami,
ki bijejo po obrazu
prežetega s spomini,
lahkotnosti,
nasmejanimi dnevi
s katerimi puščaš pečat
svoje večnosti.
Vem,
dih jutranjega svita
te ne bo vrnil v moj objem,
let lastovke
ne bo prinesel smehljaja
na izmučen obraz,
dežne kaplje
ne bodo izbrisale bolečino,
ki jo puščaš
in tvoje dlani
bodo tipale le tuj svet,
oči zrle
neznane smehljaje
in se prepuščale
hladnim vonjem,
judovskega poljuba.
Vem,
iskal te bom v sencah
borovega gozda,
v vonju sivke,
ki je dehtela na tvojih oknih
z dotikom tvojih pogledov.
V kriku in molku
najinih sanj
te bom iskal
v brezvetrju
v katerem sva lovila
mavrične metulje,
padala na kolena,
zaznamovana
in vedno znova vstajala,
v svetlobi novega jutra.
S tvojimi koraki odhajajo tvoje sanje,
a spomini ostajajo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar