OB IMENIH VKLESANIH V MARMOR

 

Nocoj jočem.
Sam.

Koraki mimo nemih imen

vklesanih v marmor,

so me vrnili v mladost,

ki je nisem izživel,

v dom, ki je postal preteklost,

v sanje, ki jih je razblinila

sedanjost.

Jočem ob vseh spominih

na prehojene poti,

kjer nisem poznal strahov,

kjer je bila vojna

le igra med fanti sosednjih bregov

in zaljubljenost v življenje

prevelika, da bi začutil

kako hitro bo izginil ta poljub

brezskrbnosti.

 

Jočem  ob imenih,

ki so zaznamovali moj jaz

in s sobivanjem

ustvarjali dvojino.

Jočem v pogrešanju besed,

ki bi zapolnile tišino
in rok, ki bi ogrele tresoče dlani

ter obrisale od solza sledi.

Jočem,

ker bom sam izpil ta zadnji kelih,

sam požel posejano
in nikoli zrelo žito,
v bolečem molku
neizprosnega odhajanja.
 
S pogledom na črni marmor
izpisujem na njem
črke mojega imena.
Nikogar ne bo,
da bi jih vklesal vanj,
še manj, da bi se ga kdo spominjal.
Nikogar,
ki bi zmogel vsaj za trenutek obstati
in v nemi bližini 

z menoj pokramljati.