Nežni žarek
svetlobe z ulice
mi osvetljuje
obraz
in zdi se mi,
kot da se je v
njem izgubil smeh
veselih ljudi.
V srcu čutim
čarobnost,
tišino in mraz,
kakor, da je
okamenelo svetovje
in se ustavil
je čas.
Dlani
prekrijejo trudne oči,
sanjam.
Sanjam tvojo
svetlobo,
tvoj smehljaj,
poljube in
hladne dlani,
pogled usmerim
v tvoje težke,
temne oči.
Odprem jih
in zopet se
zavem,
kako daleč si.
Daleč in kako
sem sam s seboj,
sredi noči.
A vem!
Vstalo bo
jutro,
sonce ogrelo
tvoje srce
in beseda na
ustih:
»Ljubim te!«
Nekoč, nekega
jutra,
nekega dne!
Ni komentarjev:
Objavite komentar