Nezmožnost, da te vidim
težja je od bolečine,
ki trga moje ranjeno srce,
ker vem, da si, obstajaš.
Ko bi le mogel,
ko bi le smel,
vsaj za trenutek
postati kot megla neviden,
kakor duh, brez telesa,
da se skozi neslišnost noči
in sivih senc prihotapim
v tvojo bližino.
Da oblažim tvojo, svojo bolečino,
da se dotaknem, le za hip,
tvojih nežnih dlani
in obrišem solzo,
ki po licu obema kdaj spolzi.
Čakam te, veš,
brez, da hotel bi ti reči
kako želim si te,
poljubiti, osrečiti,
želeti za vedno pasti
v tvoj objem.
Ni komentarjev:
Objavite komentar