KO BILO BI MI DANO

 

… bi te ob jutrih prebujal s poljubom,
drsečim, nežnim poljubom, 

ki bi v tvojih očeh narisali sonce
v katerih bi žarela podoba njega, 

ki te ima rad zaradi;

topline, ki sem jo kdaj
doživel v tvoji bližini;

varnosti, ki sem jo začutil,
ko se je tvoja dlan

približala mojemu licu
in na njem obrisala solzo;

tistega hrepenenja,

ki se je rojevalo v tvoji notranjosti,
kadar so se moje ustnice

približale tvojim
in si zaželele poljuba;

iskric v očeh v katerih
se je zrcalilo veselje srca, 

napolnjeno z dobroto 

in modrostjo;
 

vseh dotikov
kateri so dajali najini ljubezni

pečat večnosti,

neminljivosti dvojine;

poljubov,
ki so zagoreli v lakoti strasti 

po nedolžnosti tvoje duše in telesa 

in okušanja le teh,

ko sva se s svobodo in zaupanjem
predajala drug drugemu. 

Če bi lahko,

bi te ob jutrih …
 
A bom le drugje, pri drugih,
iskal vsa ta nedolžna prebujanja, 

se spominjal vseh tvojih sledi,
ki so zaznamovale bližino dveh src, 

nekoč željnih tabernaklja ljubezni.

Nihče ne more nadomestiti izgubljenega,

nihče izbrisati spominov,

ki so pustili življenje v nikoli dokončani

zeleni pomladi.