(glas
cerkve)
Končno si
prišel.
Ne z nogami, temveč z očmi,
tistimi, ki iščejo več kot svetlobo.
Gledal si me,
kot da me prvič vidiš.
Pa sem te že nosila v sebi,
kot spomin na dotik,
kot upanje, ki ne zna oditi.
Dolgo sem te čakala.
Ne z nestrpnostjo,
temveč kot voda čaka dlan,
kot senca potrpežljivo čaka,
da se telo vrne k njej.
Bila sem tukaj,
ko si bežal,
ko si dvomil,
ko si molčal,
a še vedno prihajal:
v ranah, v vprašanju, v tihoti.
Vem, da nisi prišel molit.
Nisi prišel iskat Boga.
Prišel si,
ker nekaj v tebi
ni znalo mimo mene.
Ker si me slišal v sebi,
še preden si me videl v kamnu.
Tvoja tišina pozna mojo.
Jaz nisem odgovor.
Nisem niti vprašanje.
Jaz sem prostor,
kjer se ne presoja vera,
ampak srce.
Kjer si sprejet tudi,
če ne znaš molitve,
tudi, če dvomiš.
Ko pogledaš vame,
ne glej le zidov.
Ti so samo lupina.
V meni si dihal,
ko si bil najbolj neviden,
ko si molčal najglasneje,
ko si upal brez besed.
Ostani še trenutek.
Ne zaradi mene,
zaradi tistega dela sebe,
ki še ni odšel.
Ki še vedno čaka,
da ga pogledaš s toplino,
kot bi Bog pogledal človeka:
ne da bi sodil,
samo, da bi bil.
Ni komentarjev:
Objavite komentar