KAR SRCE NE MORE POVEDATI

Solze niso le voda,
so kaplje tišine,
v katerih se raztaplja neizgovorjeno.
Padajo tiho,
brez imena,
kot da srce govori jezik,
ki ga ustnice ne poznajo.
Solze niso znak šibkosti,
so tihi dokaz,
da je moč v tem, da čutim.

V njih je bolečina,
ki ni znala spregovoriti,
in tihi up,
ki je spolzel skozi prste,
prav v trenutku,
ko sem ga najbolj želel obdržati.

Vsaka kaplja je zgodba:
ena o izgubi,
druga o hrepenenju,
tretja o meni,
ki sem prevečkrat molčal,

da bi bil komur bližje.

Skrivam jih,
kot da bi svet lahko zlomil,
če bi mu pokazal,
kako krhko je v meni vse,
kar še stoji.
Drugič jih pustim,
da spolzijo po obrazu,
kot reka, ki si utira pot
skozi skale, 

ki jih ne razumejo.

Ne kričijo. Ne grozijo.
So le tihi utrip srca,
ki se ni nehalo boriti,
čeprav je bilo zlomljeno.

Solze so spomin na dotike,
ki jih ni bilo,
na obljube,
ki so se raztopile v praznini večerov.
A niso moj konec.
Niso poraz.
Solze so kot tiha bližina,
ki spira težke sence z oči,
odmev ranljivosti,
ki je nočem več skrivati.

Dokler jih čutim,
vem, da sem.
Ne popoln, a resničen
v svoji razpokanosti.
Ko utihnejo,
bo tišina.
Morda mir.
Do takrat
jim pustim, da povedo,
kar jaz ne morem več.