kjer veter šepeta tvoje ime,
se razpoka zemlja pod koraki
in ti obstaneš,
gol, tih, brez smeri.
Tam, kjer ni ogledal,
se razkriješ v zrnu peska,
v tišini, ki ne obsoja,
v solzi, ki ne pade.
Vsak dih je molitev,
vsak utrip srca
kamen, ki si ga nosil
in ga zdaj polagaš nazaj v prah.
Iz razpoke zraste cvet,
nežen, neukročen,
kot spomin na to,
da si bil kdaj ljubljen.
Sonce ne kaznuje,
temveč kliče:
»Poglej vase,
tam je oaza,
ki si jo pozabil.«
Tam, kjer tišina govori,
duša ne išče odgovorov,
temveč prisotnost.
Tam, kjer ni ničesar,
je vse.
Ni komentarjev:
Objavite komentar