DAN, KI GA NOSIM SAM

Danes je dan,
ko sem prvič vdihnil svet.
Tisti tihi,

sveti vdih.

Malokdo to ve.
Skoraj nihče.
Le jaz.
In morda… nekdo onstran, ki molči z menoj.

Le nekaj je voščil,
še manj dlani, ki bi me objele.
Ni sveč, ki bi raztopile temo
ali poljubov, ki bi zadržali čas.

Le tišina,
sedi nasproti
kot nekdo,
ki me pozna bolj, kot sem kdaj dovolil.

Gleda me z očmi,
ki ničesar ne zahtevajo,
a vse razumejo.

V tej samoti ni žalosti.
Je prostor brez teže,
kot da se srce spomni,
kako je bilo, ko je prvič ljubilo.

A vendar nekdo, nekje, me danes čuti,
ne z glasom, ki gre čez ustnice,
ampak skozi dih,
počasi,
mehko,
nežno kot dlan na hrbtu,
ki ostane, tudi ko se ne dotika več.

Spominjam se ljudi,
njihovih glasov v meni,
njihovih rok, ki so me nekoč držale.

Nekateri so še tukaj,
drugi… so v meni ostali kot svetloba,
ki ne sije več navzven,
a nikoli ne ugasne v notranjosti.

Ne potrebujem daril.
Le tihe potrditve,
da me srce še sliši.
Da zna še utripati,
čeprav počasi,
čeprav včasih ranjeno.

Kot plamen,
ki komaj trepeta,
a še vedno gori,
ker ima koga,
zaradi katerega noče ugasniti.

Danes sem sam.
A ne prazen.
V meni je svet,
ki sem ga nekoč imel v dlaneh,
ki sem ga izgubljal in spet našel,
vsakič bolj resnično.

In čeprav soba molči,
v njej pleše moja pesem.
Ne kriči.
Le diha.
Kot jaz.

Vse najboljše  meni, ki ostajam.