NEŽNOST, KI OSTANE

Stal sem pred njo,
kot pred delom sebe,
ki sem ga dolgo skrival,
ker sem se bal,
da bi me lahko ranila,
da ne bom nikoli dovolj,
da bom ostal sam, brez zaščite.

Mokra. Tiha.
Ne skrita, a tudi ne povsem odprta.
Kot jaz,
ko se zataknem v strahu,
da, če odprem srce,
bo ranljivost zatemnila vse,
kar sem doslej gradil.

Njeni listi drhtijo v tišini,
kot da slišijo tisto,
česar ne zmorem izreči.
Kaplje drsijo čeznje,
kot spomini, ujeti v mrežo strahu.
A svetloba se počasi prebija do njih.

Njen molk govori
več, kot zmorejo besede:
o nežnosti, ki preživi strah,
o pogumu,
ki tiho biva v ranljivosti
in vabi k življenju,
kljub negotovosti in bolečini.

Takrat
nisem več gledal rože.

Gledal sem življenje,
ki se je kljub strahu še vedno oklepalo mene, 

tisto življenje,

ki si ga dolgo nisem upal ljubiti.

In bilo je dovolj.
Več kot dovolj.
Bilo je resnično.