SOPOTNIŠTVO

 

Kot jagode na starem paternoštru
se v meni zadržujejo najini trenutki.
Ne štejem jih.
Ne kličejo po imenu.

Najdena sva bila
brez vprašanj,
brez potrebe po razlogu,
v prostoru,
kjer bližina preprosto je.

Včasih mislim,
da bi te moral izmisliti,
če ne bi že živel
v mojem nemiru,
v iskanju ravnotežja
med vero in molkom,
zaupanjem in strahom, 

dotikom in razdaljo.

Verjameš v življenje kot dar,
a prav ta dar
te najgloblje rani.
Ko boli,
postaneš oster,
in jaz v tej ostrini
prepoznam resnico.

Svet nosiš kot skrivnost,
včasih kot praznino,
ki ti je bližja
od odgovorov.
Rad bi ga skril,
mu dovolil počitek.

Ne sprašujem več.
Le hodim.

In točka miru
se mi včasih pokaže
brez obljube,
brez zagotovila,
samo kot tih občutek,
da nisem sam na poti.