MED DIHOM STAREGA IN SVETLOBO NOVEGA

 

Staro leto.
Umikaš se počasi,
kot dih, ki se razblini v mraku,
kot spomin, ki ga položiš iz dlani. 
Vse, kar je bolelo, kar je učilo,

se vrača kot toplina, ki ostane.

Novo leto.
Prihajaš počasi, 
kot luč, ki najprej zažari v notranjosti,
še preden jo uzrejo oči.
Vsak jutranji vdih prinaša obljubo,
prostor za mir,
za nežnost do sebe,
za pogum, ki raste tiho.

Trenutki se zbirajo kot drobne zvezde,
vsaka s svojo svetlobo,
opomin, da si še tukaj,
da lahko ljubiš,
verjameš,
rasteš.

Noči prinašajo sanje,
ki razkrivajo poti,
skrite pod hrupom dneva,
jutra pa te sprejemajo brez sodbe,
kot odprte dlani,

ki vabijo, da sežeš vanje.

Vsak korak novega leta
postaja tih ples med ranljivostjo in močjo,
med tem, kar si bil,
in tem, kar si končno dovoliš postati.

To je želja zate,
da tvoje srce vedno znova najde 
svojo melodijo,
tudi v tišini, tudi v senci,
vedno pa v resnici,
ki je samo tvoja

in dovolj svetla, da te vodi naprej.