Ne izgubljaš se,
le spreminjaš obliko.
Zdaj si tanjši, krhkejši,
a še vedno govoriš.
Tvoja tišina je zgoščena z življenjem.
Ni ti treba več žareti,
da te opazim.
Zdaj te vidim bolje,
brez bleščave,
brez tekmovanja z drugimi cvetovi.
Morda nisi več lep
na način, kot svet meri lepoto.
A tvoja resnica je močnejša
od kateregakoli popka.
Ne končuješ se,
ne ti, ne jaz.
Le prehajava:
iz ene oblike v drugo,
iz barve v senco,
iz dneva v spokoj.
In ko pride veter,
vem da boš potoval z njim,
ne kot izguba,
ampak kot obljuba.
In morda bom takrat tudi jaz
počasi razpustil roke,
pustil, da me odnese
v smer, kjer si ti,
ne da bi izginil,
temveč da bi postal
nekaj več kot samo en cvet.
Nekaj, kar ne mine.
Nekaj, kar ostane
v sledi vetra,
v tihi prisotnosti
tistega, kar sva bila.
Ni komentarjev:
Objavite komentar