Gledaš me
skozi čipkaste veje,
kot bi me poznal globlje
od lastnega srca.
Tvoja svetloba
ni več hladna,
dotika se me v globini,
kjer je duša razgaljena.
Zdrsneš po meni
kot molitev brez besed:
počasi,
z globoko tišino,
ki ne prodira,
temveč prisluškuje
in išče prostor,
kjer duša že čaka,
da jo nekdo vidi.
Med trni ne zastaneš,
kot da bi vedel,
da so rane tudi vrata
do moje notranjosti.
In jaz?
Odprt kot zemlja po suši,
te spustim vase.
Ne goriš,
a me polniš.
Ne govoriš,
a me slišiš.
Tam, kjer ni več razlike
med svetlobo in dotikom,
med menoj in njim,
sem samo dihanje,
ki vzvalovi z njim.
Ko jutro pride,
ostane v meni
ne kot spomin,
temveč kot svetel prostor,
kjer sem bil viden,
in ljubljen,
in nič več sam.
Ni komentarjev:
Objavite komentar