Pogrešam te v najtišjih trenutkih,
ko nihče ne gleda,
ko se dan zloži sam vase,
in zrak postane gost od spominov.
Tvoj glas nosim v sebi,
kot nežno pesem,
ki je ne zna nihče drug zapeti.
Včasih ga slišim v sapici med drevesi,
včasih med svojimi besedami,
ko govorim,
kot bi govorila ti.
Pogrešam tvoje dlani
tople, utrujene,
vedno pripravljene.
Niso bile velike,
a znale so držati svet skupaj.
Moj svet.
In ko so izginile,
se je nekaj v meni začelo lomiti
počasi,
tiho.
Mama,
nihče ni izgovoril mojega imena
s takšno toplino, kot ti.
Kot z molitvijo,
kot bi z vsakim zlogom šepnila,
da sem resničen,
da sem ljubljen,
da sem dovolj.
Ko pride noč,
se zdi, da me tvoje odeje še vedno pokrivajo.
Čeprav jih ni več,
čeprav tebe ni,
imam občutek,
da si tam,
tik pod zvezdami,
čuvaj mojih sanj.
Pogrešam te, ko sem šibek,
ko ne vem, kam.
Ko bi rad bil spet otrok,
z obrazom skritim na tvojih prsih,
kjer skrbi niso imele prostora.
Vsak praznik je tišji.
Vsak rojstni dan pol manj svetel.
Ni več tistega pogleda,
ki bi v meni videl najboljše
tudi takrat,
ko ga sam nisem mogel.
Pogrešam te ne le kot mamo,
ampak kot Dom,
kot nekaj svetega,
kar izgubiš samo enkrat v življenju.
A hkrati vse,
kar sem, vse, kar ljubim,
je del tebe.
Ostajaš v mojem glasu,
v mojih dlaneh,
v tem, kako ljubim druge ljudi.
Pogrešam te.
A hvala, mama,
da si bila.
Ker vse, kar ostane,
ko nekdo gre,
je tisto,
kar je pustil v nas.
In ti si pustila svetlobo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar