ŽIVLJENJE JE SVETO, TUDI KO BOLI

 

V tihih urah,
ko se temi približam preblizu,
še vedno slišim svoj dih,

krhek,
a moj.

In ko se zlomim v prostoru,
kjer me nihče ne vidi,
ko misli postanejo pretežke za mojo bit,

pod to bolečino

še vedno utripa nekaj,

česar  nočem izgubiti.

Moje življenje.
Moja neizgovorjena svetloba.
Moj tihi klic,

ki me spominja,

da sem več kot bolečina,

več kot tema,

več kot trpljenje
in breme drugim,

da bi ga smel končati.
Ne jaz.

Ne kdo drug.

Ne iščem junaštva,

le dotik,
ki mi pove,

da sem še tu
in da nisem odveč.

Nimam pravice zapreti te knjige,
ki ni samo moja.

Ne jaz
in ne kdorkoli drug.

Življenje me presega,
je roka, ki me je ustvarila,

je glas, ki me še vedno kliče,
tudi ko ga komaj slišim.

Moje življenje je sveto, tudi ko boli.

In ko se razpiram v nemoči,
se zavedam,

da je tudi ta bolečina del poti,
ki jo moram prehoditi

in ki je ne smem izgubiti.

Zato ostajam,
ker vem, da sem vreden jutra,

ki ga še nisem dočakal.