DAN, KI SE NE BO NIKOLI KONČAL

Nekateri dnevi pridejo
in odidejo, kot da jih ni bilo.

A pride dan,
ki se ne konča.
Ne z večerom,
ne z molkom,
ne z besedo.

In ne odide.
Ostane,

kot tišina za zaprtimi očmi.

Ne prazna,
le spomin na svetlobo,
ki je bila
in bivala,
kot zadnji izdih,
ki spolzi v tihi prostor.
Brez oklevanja,
brez strahu,
z zaupanjem,
z mehko slutnjo
v obstoj onkraj časa.

Dan, ki se ne bo končal,
postane senca
na robu misli,
neskončna prisotnost,
ki govori
brez besed.

Kjer čas izgubi pomen,
bo njegov dih žarel
v globinah,
kjer vztraja le ljubezen,
ki polzi skozi tišino srca,
iz časa brez ur,
kjer trenutki ne minevajo,
le trajajo.
Iz kraja brez krivde,
brez imen,
kjer ni vprašanj,
le sprejetost.

Tam, kjer so sanje
mehkejše od bolečine
in resničnejše od dneva,
in spomin,
ki ne zbledi.

Svetloba
ostane,
ko se vse drugo zatemni.