Advent in prva sveča.
Plamen se sklanja k meni,
vdihne mojo temo
in jo izdihne v svetlobo,
kot da pozna vse misli,
ki jih skrivam v sebi,
da ne bi prehitro postale besede.
Vonj začetka se dotakne mojih dlani,
nežen kakor spomin na nekaj,
kar se šele rojeva,
in tišina se razpira med prsti,
kot toplina, ki jo dan položi v naročje noči,
da bi se naučila svetlikati v meni.
Čas čaka.
Miren, tih, potrpežljiv.
Kot srce, ki ve, da se svetloba vrača počasi,
skozi razpoke kože,
kjer se rane dotikajo topline
in se ovijajo v neizgovorjeni mir.
Adventni venec.
Praznina v njegovi sredini,
mehka kakor dih med dvema objemoma,
kjer se ustavim
in začutim, da nisem sam.
Plamen trepeta,
a ne omahne.
Stoji kot tih opomin,
da v meni še vedno tli nekaj nepremagljivega,
nekaj, kar se ne ukloni mrazu
in ne odneha z nočmi.
V njegovem lesku se svet spet začne
in šepeta vame,
da sem del tišjega,
večnega dihanja sveta.
Ni komentarjev:
Objavite komentar