LJUBEZEN, KI NE UMRE

Ne potrebujem sledi
tvojih korakov,

da vem, kje si.

Srce te čuti drugače,

v mehkejših obrisih

tišine, ki molči

v pomladnih kapljah dežja,

ki odmevajo v večer,

v travniških bilkah
kot utrip,

ki se zgodi pred mislijo nate.

Srce te čuti kot dotik

v šepetu sape,

kot iskro, ki nikdar ne ugasne,

kot reko, ki nikoli ne izda
svojega izvira,

kot dih, ki ni samo moj,
a ga vseeno skušam zadržati,

saj diši po tebi.

Čutim te.
V senci starega okna,

ko svetloba prodira v moj tihi svet

in me noč objema, pijana od mene

zaradi vseh srečanj,

ki so ostala brez odmeva,

dvojine, ki sem ji pustil oditi,
bližine, ki je spolzela med prsti.

Zaradi vseh travniških rož,
ki so odcvetele brez naju

in lastovk pomladi,
ki sva jih spustila mimo,

zaradi besed, ki so ostale v grlu,
in dotikov v mislih,

ne v dlaneh.

A ljubezen ne pozna odhajanj.

Ostane v pogledu, ki se ustavi,

v vonju, ki zbudi srce.

V stavku, ki ga ne izrečeš,

ker preveč boli.

In v tej tišini,

ko noč zapre vse poti,

si ti 

ne kot spomin,

temveč kot dih,

ki ostaja.